Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Ob obletnici nakbe je v Ljubljani pod naslovom Svobodna Palestina potekala serija prireditev, med drugim je predaval sociolog Salim Tamari, ki živi vRamali. Z njim smo se pogovarjali o verskem slavju Nebi Rubin, zgodovini izraelsko-palestinskega konflikta, nakbi ter o življenju na Zahodnem bregu in doživljanju genocida v Gazi. Ljubljano je na vabilo Aksiome obiskal umetniški kolektiv Total Refusal, ki kritično obravnava fenomen videoiger. Igričarska industrija je v zadnjih letih po dobičkonosnosti močno prerasla filmsko in tudi glasbeno industrijo, saj je vrednost njenega trga presegla 230 milijard evrov. Pripravljamo intervju s člani kolektiva, ki nam bodo med drugim pojasnili, kako kapital usmerja produkcijo videoiger, kdo so največji uporabniki in zakaj v videoigrah ni prostora za družbeno kritiko. Mineva dvajset let, odkar sta na strehi Lutkovnega gledališča Ljubljana prvič skupaj nastopila priznana pianista Bojan Gorišek in Milko Lazar. Spomine na ta nastop sta obudila s koncertom v Cankarjevem domu, tudi s premiero novega dela. Obiskali smo še razstavo Kolesa usod: zbirko koles Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Pivki. V ospredju so bogate zgodbe teh priljubljenih prevoznih sredstev, pa tudi zgodbe lastnikov. Vidimo lahko kolo, s katerim se je vozil član kolegija Varnostno-obveščevalne službe pri Osvobodilni fronti, pa tudi vodilno kolo protivladnih protestov med letoma 2020 in 2022.
Ob obletnici nakbe je v Ljubljani pod naslovom Svobodna Palestina potekala serija prireditev, med drugim je predaval sociolog Salim Tamari, ki živi vRamali. Z njim smo se pogovarjali o verskem slavju Nebi Rubin, zgodovini izraelsko-palestinskega konflikta, nakbi ter o življenju na Zahodnem bregu in doživljanju genocida v Gazi. Ljubljano je na vabilo Aksiome obiskal umetniški kolektiv Total Refusal, ki kritično obravnava fenomen videoiger. Igričarska industrija je v zadnjih letih po dobičkonosnosti močno prerasla filmsko in tudi glasbeno industrijo, saj je vrednost njenega trga presegla 230 milijard evrov. Pripravljamo intervju s člani kolektiva, ki nam bodo med drugim pojasnili, kako kapital usmerja produkcijo videoiger, kdo so največji uporabniki in zakaj v videoigrah ni prostora za družbeno kritiko. Mineva dvajset let, odkar sta na strehi Lutkovnega gledališča Ljubljana prvič skupaj nastopila priznana pianista Bojan Gorišek in Milko Lazar. Spomine na ta nastop sta obudila s koncertom v Cankarjevem domu, tudi s premiero novega dela. Obiskali smo še razstavo Kolesa usod: zbirko koles Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Pivki. V ospredju so bogate zgodbe teh priljubljenih prevoznih sredstev, pa tudi zgodbe lastnikov. Vidimo lahko kolo, s katerim se je vozil član kolegija Varnostno-obveščevalne službe pri Osvobodilni fronti, pa tudi vodilno kolo protivladnih protestov med letoma 2020 in 2022.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Predstavljamo vam program prireditve, na kateri bodo nastopili Primorski in Beneški fantje, člani KD Šavrini in anka Šavrinke, otroci OŠ Škofije in FS Val Piran.
Predstavljamo vam program prireditve, na kateri bodo nastopili Primorski in Beneški fantje, člani KD Šavrini in anka Šavrinke, otroci OŠ Škofije in FS Val Piran.
Esej, ki uporablja poezijo ali prozo drugih avtorjev, da bi iz nje zgradil svet, ki bi omogočal razumevanje tistega, o čemer razpravlja.
Esej, ki uporablja poezijo ali prozo drugih avtorjev, da bi iz nje zgradil svet, ki bi omogočal razumevanje tistega, o čemer razpravlja.
Ko so leta 1944 iz Sobote deportirali vse Jude, so bili med njimi tudi Roža, Evgen in Franjo, ki se je edini vrnil. Njihovo zgodbo – zgodbo o dobrih ljudeh, melanholični pokrajini in zločinu, ki jo je zaznamoval za vedno – pripoveduje služkinja Žalna. Interpretacija: Maja Blagovič Režija: Suzi Bandi Produkcija RAI Radio Trst A. Posneto septembra 2022.
Ko so leta 1944 iz Sobote deportirali vse Jude, so bili med njimi tudi Roža, Evgen in Franjo, ki se je edini vrnil. Njihovo zgodbo – zgodbo o dobrih ljudeh, melanholični pokrajini in zločinu, ki jo je zaznamoval za vedno – pripoveduje služkinja Žalna. Interpretacija: Maja Blagovič Režija: Suzi Bandi Produkcija RAI Radio Trst A. Posneto septembra 2022.
Mednarodni glasbeni festival Druga godba, ki je vedno temeljil na novih pristopih in odkrivanju manj znanih glasbenih vsebin, že desetletja spaja globalno in lokalno, tradicijo in vpetost v sodobne glasbene tokove. Gre za enega najbolj mednarodno uveljavljenih festivalov pri nas, ki ponuja vpogled v glasbene tradicije in kulture raznih narodov. Kako pa je Druga godba spreminjala glasbeno in koncertno dogajanje pri nas, kakšna je bila njena družbena vloga in v čem je pravzaprav sploh ta njena "drugost" oziroma drugačnost – o tem v pogovoru ob njenem visokem jubileju. Sodelujejo Bogdan Benigar, Miha Zadnikar in Zoran Pistotnik. Na sliki izrez grafične podobe 40. izvedbe festivala Druga godba
Mednarodni glasbeni festival Druga godba, ki je vedno temeljil na novih pristopih in odkrivanju manj znanih glasbenih vsebin, že desetletja spaja globalno in lokalno, tradicijo in vpetost v sodobne glasbene tokove. Gre za enega najbolj mednarodno uveljavljenih festivalov pri nas, ki ponuja vpogled v glasbene tradicije in kulture raznih narodov. Kako pa je Druga godba spreminjala glasbeno in koncertno dogajanje pri nas, kakšna je bila njena družbena vloga in v čem je pravzaprav sploh ta njena "drugost" oziroma drugačnost – o tem v pogovoru ob njenem visokem jubileju. Sodelujejo Bogdan Benigar, Miha Zadnikar in Zoran Pistotnik. Na sliki izrez grafične podobe 40. izvedbe festivala Druga godba
Piše Marija Švajncer. bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Andrej Ule, eden najvidnejših sodobnih slovenskih filozofov, je velik erudit, saj je diplomiral iz tehnične matematike, doktoriral pa s temo iz sodobne logike. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je vrsto let predaval logiko, analitično filozofijo in teorijo znanosti ter pomembno vplival na vednost in miselno širino bodočih slovenskih filozofinj in filozofov. Ukvarja se z modalno in epistemološko logiko, analitično filozofijo jezika in logično kritiko argumentov, hkrati pa je velik poznavalec vzhodne filozofske tradicije, zlasti indijske in kitajske. V delu O naravi duha se vsebinsko in problemsko loteva vprašanj o naravi duha in se dokoplje tako do filozofskih kot do znanstveno utemeljenih ugotovitev. Čeprav v knjigi prevladujejo filozofski odgovori, bi jo bilo mogoče imeti za interdisciplinarno študijo, saj se teoretik ukvarja tudi z dognanji kvantne fizike, zanj temelja vsega naravoslovja. Pri tem je inovativen, saj na novo razmišlja o treh ravneh kvantnomehanske potencialnosti – latenci, potenci in aktualizaciji. Njegova metoda je takšna, da pri zastavljanju vprašanj in iskanju odgovorov opozarja na spoznanja pomembnih filozofov in drugih mislecev iz preteklosti in sedanjih proučevalcev problematike. Knjiga je vsebinsko in informativno tako bogata, da bi jo bilo mogoče uporabljati tudi kot študijsko gradivo. Avtor navaja, kako se posamezni pisci odzivajo drug na drugega, pri tem izraža lastno mnenje, strinjanje ali zavračanje, in spodbuja zanimanje za odprta in nerešena vprašanja. Je kritičen, vendar strpen in dobronameren. Na življenjska in družbena vprašanja aplicira bogato epistemološko in logično besedišče. Branje tega v lepem jeziku in izbranem slogu napisanega tehtnega dela zaradi zgoščenosti in nakopičenega védenja zahteva zbranost, primerno pozornost in najbrž tudi kar nekaj filozofske izobrazbe. Andrej Ule na začetku knjige O naravi duha sporoča, da v svoji želi ponuditi vpogled v nekatere zagate glede pojmovanja duha v sodobni zahodni kulturi in svojo osnovno zamisel o mogočem izhodu iz te zagate. Prepričan je, da je temeljna kvaliteta človeške bitnosti človeški duh, pojmovan kot nenehno razvijajoč se sklop potencialov za bivanje človeka kot zavestno in družbeno odgovornega bitja ter kot sklop pomenljivih udejanjanj teh potencialov. Filozof pravi: "Kakorkoli že, razmišljanje o naravi duha zame ni le teoretsko, pojmovno, jezikovnoanalitično početje, ampak me tudi osebno in eksistencialno prizadeva. Že odkar se dejavneje ukvarjam s filozofijo, to je dobrih petdeset let, me namreč spremlja posebna oblika zavedanja samega sebe in življenjskih okoliščin, ki me obenem usmerja v svet in samega sebe." Knjiga je nastala, priznava, kot neke vrste zapis s potovanja v globino in širino duha. Odgovori so vedno zelo prijazni, občuti jih celo kot ljubeče nežne. Čeprav so kdaj pa kdaj rahlo ironični, pripomni, se nikoli ne zgodi, da bi bili odrezavi. Avtor je terminološko nadvse natančen, njegove definicije pojmov so povedno zgovorne in koherentne. Pozornost namenja tudi etimološkim vidikom in pojasnitvam konceptov v različnih jezikih. Naslove in sintagme prevaja v slovenski jezik ter uporablja ženski in moški spol. Pozornost namenja tudi prispevkom nekaterih filozofinj, med njimi Susan Blackmore, Hilde D. Oakeley in Barbare Vetter. Ule se vedno znova vrača k Heglovi filozofiji, saj jo ima za teoretsko najbolj izdelano metafiziko duha, takšno, v kateri je duh razumljen kot nadosebni absolut, enotnost forme in vsebine ter enotnost možnosti in dejanskosti. A do Heglove filozofije seveda ohranja primerno kritičnost. Filozof opravi poglobljen historiat pojma duha – od antičnih časov in vzhodnih, se pravi indijskih in kitajskih filozofskih tradicij pa vse do današnjega premisleka o tem pojmu. Poglablja se v najnovejša dela v svetovni filozofski produkciji. Vznemirja ga Wittgensteinova filozofija, opozarja pa tudi na neustrezno razumevanje in interpretiranje tega filozofa. Preučuje stališča predstavnikov filozofije življenja, hermenevtike, novokantovstva, eksistencializma, pragmatizma, semiotike in fenomenologije ter izpeljave iz teh filozofskih smeri. Očiten je njegov humanizem. "Naš človeški »telos« vidim v tem, da skrbimo za to, da v naših življenjih, ravnanjih in odnosih prevladujejo pozitivni duhovni potenciali nad negativnimi, pa čeprav vem, da popolna zmaga ni mogoča, žal pa so mogoče razne oblike popolnega poraza." Po dolgem in filozofsko pronicljivem potovanju se avtor dokoplje do spoznanj, da vsakršna oblika duha, če le-ta omogoča in uokvirja določene oblike življenja, zavedanja in umevanja, predpostavlja preplet raznih ravni in oblik potencialnosti in aktualnosti Ta oblika duha pomeni življenjske prakse, v katerih živa bitja preplet potencialnosti in aktualnosti vztrajno in nenehno udejanjajo v svojem občutenju, vedênju in medsebojnih odnosih. Zavedamo se, poudarja avtor, ki na potovanju od nasprotja samemu sebi prihaja k polnemu zavedanju o samem sebi, "da smo ljudje, ki delimo življenje z drugimi ljudmi in smo soodgovorni za svoje in skupnostno udejanjenje duha v tekočem življenju." Ključni primeri dogajanj, ki nam dajejo ali jemljejo dih in duha, so rojstvo, ljubezen in smrt, se pravi prvi vdih, skupni dih in duh ter poslednji izdih. Ule je prepričan, da prvo vprašanje glede življenja in smrti ni to, ali lahko premagamo smrt, ampak ali in kako lahko premagamo nečloveške oblike in okoliščine v tostranskem življenju, ki mu mnogi odvzemajo smisel in duh. "Če uspemo v svojih odnosih z drugimi ljudmi poustvarjati ozračje žive človečnosti in sobitnosti, morda spoznamo, da je vsa človečnost prisotna že tu-in-zdaj in da je tudi smrt ne izbriše." Marsikaj je čisto preprosto. Andrej Ule pravi, da se življenje ogleduje le v življenju, človeško življenje je v odnosih, najvišji odnos pa je – ljubezen.
Piše Marija Švajncer. bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Andrej Ule, eden najvidnejših sodobnih slovenskih filozofov, je velik erudit, saj je diplomiral iz tehnične matematike, doktoriral pa s temo iz sodobne logike. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je vrsto let predaval logiko, analitično filozofijo in teorijo znanosti ter pomembno vplival na vednost in miselno širino bodočih slovenskih filozofinj in filozofov. Ukvarja se z modalno in epistemološko logiko, analitično filozofijo jezika in logično kritiko argumentov, hkrati pa je velik poznavalec vzhodne filozofske tradicije, zlasti indijske in kitajske. V delu O naravi duha se vsebinsko in problemsko loteva vprašanj o naravi duha in se dokoplje tako do filozofskih kot do znanstveno utemeljenih ugotovitev. Čeprav v knjigi prevladujejo filozofski odgovori, bi jo bilo mogoče imeti za interdisciplinarno študijo, saj se teoretik ukvarja tudi z dognanji kvantne fizike, zanj temelja vsega naravoslovja. Pri tem je inovativen, saj na novo razmišlja o treh ravneh kvantnomehanske potencialnosti – latenci, potenci in aktualizaciji. Njegova metoda je takšna, da pri zastavljanju vprašanj in iskanju odgovorov opozarja na spoznanja pomembnih filozofov in drugih mislecev iz preteklosti in sedanjih proučevalcev problematike. Knjiga je vsebinsko in informativno tako bogata, da bi jo bilo mogoče uporabljati tudi kot študijsko gradivo. Avtor navaja, kako se posamezni pisci odzivajo drug na drugega, pri tem izraža lastno mnenje, strinjanje ali zavračanje, in spodbuja zanimanje za odprta in nerešena vprašanja. Je kritičen, vendar strpen in dobronameren. Na življenjska in družbena vprašanja aplicira bogato epistemološko in logično besedišče. Branje tega v lepem jeziku in izbranem slogu napisanega tehtnega dela zaradi zgoščenosti in nakopičenega védenja zahteva zbranost, primerno pozornost in najbrž tudi kar nekaj filozofske izobrazbe. Andrej Ule na začetku knjige O naravi duha sporoča, da v svoji želi ponuditi vpogled v nekatere zagate glede pojmovanja duha v sodobni zahodni kulturi in svojo osnovno zamisel o mogočem izhodu iz te zagate. Prepričan je, da je temeljna kvaliteta človeške bitnosti človeški duh, pojmovan kot nenehno razvijajoč se sklop potencialov za bivanje človeka kot zavestno in družbeno odgovornega bitja ter kot sklop pomenljivih udejanjanj teh potencialov. Filozof pravi: "Kakorkoli že, razmišljanje o naravi duha zame ni le teoretsko, pojmovno, jezikovnoanalitično početje, ampak me tudi osebno in eksistencialno prizadeva. Že odkar se dejavneje ukvarjam s filozofijo, to je dobrih petdeset let, me namreč spremlja posebna oblika zavedanja samega sebe in življenjskih okoliščin, ki me obenem usmerja v svet in samega sebe." Knjiga je nastala, priznava, kot neke vrste zapis s potovanja v globino in širino duha. Odgovori so vedno zelo prijazni, občuti jih celo kot ljubeče nežne. Čeprav so kdaj pa kdaj rahlo ironični, pripomni, se nikoli ne zgodi, da bi bili odrezavi. Avtor je terminološko nadvse natančen, njegove definicije pojmov so povedno zgovorne in koherentne. Pozornost namenja tudi etimološkim vidikom in pojasnitvam konceptov v različnih jezikih. Naslove in sintagme prevaja v slovenski jezik ter uporablja ženski in moški spol. Pozornost namenja tudi prispevkom nekaterih filozofinj, med njimi Susan Blackmore, Hilde D. Oakeley in Barbare Vetter. Ule se vedno znova vrača k Heglovi filozofiji, saj jo ima za teoretsko najbolj izdelano metafiziko duha, takšno, v kateri je duh razumljen kot nadosebni absolut, enotnost forme in vsebine ter enotnost možnosti in dejanskosti. A do Heglove filozofije seveda ohranja primerno kritičnost. Filozof opravi poglobljen historiat pojma duha – od antičnih časov in vzhodnih, se pravi indijskih in kitajskih filozofskih tradicij pa vse do današnjega premisleka o tem pojmu. Poglablja se v najnovejša dela v svetovni filozofski produkciji. Vznemirja ga Wittgensteinova filozofija, opozarja pa tudi na neustrezno razumevanje in interpretiranje tega filozofa. Preučuje stališča predstavnikov filozofije življenja, hermenevtike, novokantovstva, eksistencializma, pragmatizma, semiotike in fenomenologije ter izpeljave iz teh filozofskih smeri. Očiten je njegov humanizem. "Naš človeški »telos« vidim v tem, da skrbimo za to, da v naših življenjih, ravnanjih in odnosih prevladujejo pozitivni duhovni potenciali nad negativnimi, pa čeprav vem, da popolna zmaga ni mogoča, žal pa so mogoče razne oblike popolnega poraza." Po dolgem in filozofsko pronicljivem potovanju se avtor dokoplje do spoznanj, da vsakršna oblika duha, če le-ta omogoča in uokvirja določene oblike življenja, zavedanja in umevanja, predpostavlja preplet raznih ravni in oblik potencialnosti in aktualnosti Ta oblika duha pomeni življenjske prakse, v katerih živa bitja preplet potencialnosti in aktualnosti vztrajno in nenehno udejanjajo v svojem občutenju, vedênju in medsebojnih odnosih. Zavedamo se, poudarja avtor, ki na potovanju od nasprotja samemu sebi prihaja k polnemu zavedanju o samem sebi, "da smo ljudje, ki delimo življenje z drugimi ljudmi in smo soodgovorni za svoje in skupnostno udejanjenje duha v tekočem življenju." Ključni primeri dogajanj, ki nam dajejo ali jemljejo dih in duha, so rojstvo, ljubezen in smrt, se pravi prvi vdih, skupni dih in duh ter poslednji izdih. Ule je prepričan, da prvo vprašanje glede življenja in smrti ni to, ali lahko premagamo smrt, ampak ali in kako lahko premagamo nečloveške oblike in okoliščine v tostranskem življenju, ki mu mnogi odvzemajo smisel in duh. "Če uspemo v svojih odnosih z drugimi ljudmi poustvarjati ozračje žive človečnosti in sobitnosti, morda spoznamo, da je vsa človečnost prisotna že tu-in-zdaj in da je tudi smrt ne izbriše." Marsikaj je čisto preprosto. Andrej Ule pravi, da se življenje ogleduje le v življenju, človeško življenje je v odnosih, najvišji odnos pa je – ljubezen.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Laura Buzeti prihaja iz Bakovcev in je študentka podiplomskega študija psihologije v Mariboru. Roman Posuj se s pepelom vaših očetov je napisala v obdobju karantene ter ga popravljala in dograjevala v letu po epidemiji. Zgodba zajema tridnevno dogajanje decembra 1970, ko je zahodnonemški kancler Willy Brandt obiskal Varšavo z namenom sprave med narodoma. “Nemški Kennedy”, kot so ga zaradi demokratičnih in mirovnih teženj, s katerimi se je bližal zlasti vzhodni Evropi, imenovali svetovni mediji, je množico pred spomenikom junakom varšavskega geta presenetil s pomenljivim nenapovedanim padcem na kolena. Ta simbolna gesta, s katero je izpovedal obžalovanje zaradi zločinov, ki jih je na Poljskem zagrešila nacistična Nemčija, je iz zgodovinskega vidika eden največjih nemih dokazov iskanja sprave v povojnem času, v političnem smislu pa pomeni prelomnico za nastanek nove Evrope. Vendar pa je Laura Buzeti Brandtov prihod v Varšavo in priklon pred spomenikom zlasti judovskih žrtev postavila v drugi plan – bolj kot politična gesta jo zanimajo usode ljudi, ki se ob tem dogodku znajdejo na tem strateškem mestu. Med njimi je Otto Gottlieb, mlad nemški fotoreporter, ki dogajanje opazuje z mešanimi občutki, med katerimi prevladuje misel, da je kanclerjev padec na kolena premajhno in prepozno dejanje za odtehtanje vseh krivic, ki jih je nacistična Nemčija zagrešila Poljakom med drugo svetovno vojno. Med kupovanjem vodiča po Varšavi si zato ne upa pogledati prodajalcu v oči, ko ga ta užaljeno navda s občutki kolektivne krivde: “Vidim, kako je, na izlet ste prišli. Fotografirat mesto, ki ste ga požgali. /…/ Se slikat pred spomeniki, ki smo jih postavili za žrtve vaših zločinov? /…/ Kupovat spominke, da boste lahko doma pokazali, kako pogumno ste se podali med podljudi? /…/ No, Niemiec, vzemi. Vzemi in pokaži vsem ta narod, ki ste ga skoraj iztrebili. /…/ Pojdi že enkrat. Raus!” Zdi se, da Otto na nek način požre svoj sram ob srečanju s poljsko novinarko Doroto, s katero se po pristanku kanclerjevega letala znajdeta v lokalu, in jo vpraša, ali bo po vsem hudem, kar so med vojno storili Nemci, politično dejanje dovolj za premostitev sovraštva. Dorota, ki je bila kot malčica ugrabljena družini Janowski in podarjena v rejništvo nemški materi v Bonnu, od koder so jo pa koncu vojne z vlakom poslali nazaj k materi in bratu v Varšavo, na to vprašanje ne more odgovoriti. Ne more delno zato, ker se ne čuti pristojno govoriti v imenu naroda, pa tudi zato, ker so njeni spomini še po 25 letih preveč boleči. Tako zelo travmatični, da jih lahko opiše le z metaforo mačke in miši v pesmih, ki jih želi izdati v zbirki, za katero pa že vnaprej ve, da bo z metaforiko ali brez nje velik trn v peti poljske kulturne politike. V eni izmed pesmi, ki jih lahko spremljamo skozi ves roman, namreč o svojem narodu in odnosu do Nemcev, zapiše: “V naši deželi ni prostora za mačke,” tako pravijo. // In razumem jih. // Mačke so jih opraskale, / ogrizle in se z njimi igrale, / kakor se le plenilec igra s plenom. / Tudi z mano, tudi z mano. // In tako postanem težavna. / Preveč mijavkam in premalo cvilim. / Z repom maham kakor mačka, / ne kot miš. // Sovražijo jih. Le čas zaceli rane, / le nekateri pozabijo. Le nekateri opravičijo. // Nisem ena izmed njih. / Sem venomer tujka. / Miška, ki ne pozabi. / Miška, ki oprosti. // Sovražijo jih in razumem. Nekatere rane so pregloboke, da bi jih zacelili. / Iz vsakega pepela se ne rodi feniks.” Da bi Laura Buzeti poudarila težo, ki jo nosi kolektivna žrtev z vsemi individualnimi travmami premnogih družin, je izbrala naslov, ki na nek način asociira na možnost feniksovega vzleta iz pepela, in hkrati na kesanje, ki ga starejše generacije niso bile zmožne storiti. Posuj se s pepelom vaših očetov je zgodba o tem, kako najti odpustek za umor očeta, za odtegnitev otroka v najbolj ranljivem obdobju življenja ter za fizično in psihično razkosanje družine na več delov, ki se v romanu le počasi in s težavo sestavljajo skupaj. Eden izmed njihovih veznih členov je pismo, v katerem oče izpričuje svojo brezpogojno ljubezen do žene in otrok, drug vezni člen pa je Dorotina neobjavljena pesniška zbirka. Njen brat Florian najprej meni, da bi bil izid preveč nevaren, saj spominja na Orwellovo Živalsko farmo, pozneje pa se prepriča, da je izid zbirke prav zaradi velikega simbolnega potenciala nujen tako iz družinskega kot iz nacionalnega vidika. Čeprav se protagonisti, ki se 7. decembra 1970 znajdejo ob nevralgičnih točkah poljske zgodovine, dan po kontroverznem kanclerjevem pokleku čutijo opeharjene, saj v večini poljskih časopisov ni objavljena ključna fotografija Brandtovega performativnega dejanja, pa vendarle ozavestijo svoja čustva ljubezni, jeze, bolečine, strahu in nemoči ob zavedanju, da bi kot majhni igralci težko karkoli spremenili. Medtem ko se Otto vrne k svojemu partnerju v Hamburg s spoznanjem, da si je dolžan zapomniti to, kar so njegovi predniki storili, se Florian sooča z neustavljivim vulkanom jeze zaradi lastne nemoči, njegova sestra Dorota pa se zave boleče točke zaradi občutka tujosti, ki je nastal ob selitvi: “Vse, kar je bilo njenega, mama, brat, jezik, ime, se ji je zdelo tuje. Vse, kar je bila nekoč, hčerka, Nemka, je bilo tuje. Morda je bil njen obstoj, med takrat in sedaj, med Nemčijo in Poljsko, nepremična, boleča točka.” Poljska vlada še dandanes trdi, da je bilo v okviru nacističnega programa Lebensborn ugrabljenih kar 10.000 otrok in da se jih je po vojni vrnilo le 15 odstotkov. Vendar pa Poljska ni osamljen primer – tudi iz Slovenije je bilo v času 2. svetovne vojne ugrabljenih precejšnje število otrok, ki še dandanes trpijo posledice te selitve. Čeprav je Laura Buzeti dregnila v sredico nikoli zaceljene rane, ki sta jo povzročili obe svetovni vojni in ki ob prizorih iz Ukrajine in Gaze odpira nova vprašanja kolektivne krivde in travmatičnega spomina, nam njen romaneskni prvenec Posuj se s pepelom vaših očetov podaja pomembno sporočilo – da se mora vsaka sprava začeti in končati pri t. i. malem človeku. Dokler ne bo spokoja in odpuščanja v njegovi duši, je mir na globalni ravni v praksi neizvedljiva iluzija.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Laura Buzeti prihaja iz Bakovcev in je študentka podiplomskega študija psihologije v Mariboru. Roman Posuj se s pepelom vaših očetov je napisala v obdobju karantene ter ga popravljala in dograjevala v letu po epidemiji. Zgodba zajema tridnevno dogajanje decembra 1970, ko je zahodnonemški kancler Willy Brandt obiskal Varšavo z namenom sprave med narodoma. “Nemški Kennedy”, kot so ga zaradi demokratičnih in mirovnih teženj, s katerimi se je bližal zlasti vzhodni Evropi, imenovali svetovni mediji, je množico pred spomenikom junakom varšavskega geta presenetil s pomenljivim nenapovedanim padcem na kolena. Ta simbolna gesta, s katero je izpovedal obžalovanje zaradi zločinov, ki jih je na Poljskem zagrešila nacistična Nemčija, je iz zgodovinskega vidika eden največjih nemih dokazov iskanja sprave v povojnem času, v političnem smislu pa pomeni prelomnico za nastanek nove Evrope. Vendar pa je Laura Buzeti Brandtov prihod v Varšavo in priklon pred spomenikom zlasti judovskih žrtev postavila v drugi plan – bolj kot politična gesta jo zanimajo usode ljudi, ki se ob tem dogodku znajdejo na tem strateškem mestu. Med njimi je Otto Gottlieb, mlad nemški fotoreporter, ki dogajanje opazuje z mešanimi občutki, med katerimi prevladuje misel, da je kanclerjev padec na kolena premajhno in prepozno dejanje za odtehtanje vseh krivic, ki jih je nacistična Nemčija zagrešila Poljakom med drugo svetovno vojno. Med kupovanjem vodiča po Varšavi si zato ne upa pogledati prodajalcu v oči, ko ga ta užaljeno navda s občutki kolektivne krivde: “Vidim, kako je, na izlet ste prišli. Fotografirat mesto, ki ste ga požgali. /…/ Se slikat pred spomeniki, ki smo jih postavili za žrtve vaših zločinov? /…/ Kupovat spominke, da boste lahko doma pokazali, kako pogumno ste se podali med podljudi? /…/ No, Niemiec, vzemi. Vzemi in pokaži vsem ta narod, ki ste ga skoraj iztrebili. /…/ Pojdi že enkrat. Raus!” Zdi se, da Otto na nek način požre svoj sram ob srečanju s poljsko novinarko Doroto, s katero se po pristanku kanclerjevega letala znajdeta v lokalu, in jo vpraša, ali bo po vsem hudem, kar so med vojno storili Nemci, politično dejanje dovolj za premostitev sovraštva. Dorota, ki je bila kot malčica ugrabljena družini Janowski in podarjena v rejništvo nemški materi v Bonnu, od koder so jo pa koncu vojne z vlakom poslali nazaj k materi in bratu v Varšavo, na to vprašanje ne more odgovoriti. Ne more delno zato, ker se ne čuti pristojno govoriti v imenu naroda, pa tudi zato, ker so njeni spomini še po 25 letih preveč boleči. Tako zelo travmatični, da jih lahko opiše le z metaforo mačke in miši v pesmih, ki jih želi izdati v zbirki, za katero pa že vnaprej ve, da bo z metaforiko ali brez nje velik trn v peti poljske kulturne politike. V eni izmed pesmi, ki jih lahko spremljamo skozi ves roman, namreč o svojem narodu in odnosu do Nemcev, zapiše: “V naši deželi ni prostora za mačke,” tako pravijo. // In razumem jih. // Mačke so jih opraskale, / ogrizle in se z njimi igrale, / kakor se le plenilec igra s plenom. / Tudi z mano, tudi z mano. // In tako postanem težavna. / Preveč mijavkam in premalo cvilim. / Z repom maham kakor mačka, / ne kot miš. // Sovražijo jih. Le čas zaceli rane, / le nekateri pozabijo. Le nekateri opravičijo. // Nisem ena izmed njih. / Sem venomer tujka. / Miška, ki ne pozabi. / Miška, ki oprosti. // Sovražijo jih in razumem. Nekatere rane so pregloboke, da bi jih zacelili. / Iz vsakega pepela se ne rodi feniks.” Da bi Laura Buzeti poudarila težo, ki jo nosi kolektivna žrtev z vsemi individualnimi travmami premnogih družin, je izbrala naslov, ki na nek način asociira na možnost feniksovega vzleta iz pepela, in hkrati na kesanje, ki ga starejše generacije niso bile zmožne storiti. Posuj se s pepelom vaših očetov je zgodba o tem, kako najti odpustek za umor očeta, za odtegnitev otroka v najbolj ranljivem obdobju življenja ter za fizično in psihično razkosanje družine na več delov, ki se v romanu le počasi in s težavo sestavljajo skupaj. Eden izmed njihovih veznih členov je pismo, v katerem oče izpričuje svojo brezpogojno ljubezen do žene in otrok, drug vezni člen pa je Dorotina neobjavljena pesniška zbirka. Njen brat Florian najprej meni, da bi bil izid preveč nevaren, saj spominja na Orwellovo Živalsko farmo, pozneje pa se prepriča, da je izid zbirke prav zaradi velikega simbolnega potenciala nujen tako iz družinskega kot iz nacionalnega vidika. Čeprav se protagonisti, ki se 7. decembra 1970 znajdejo ob nevralgičnih točkah poljske zgodovine, dan po kontroverznem kanclerjevem pokleku čutijo opeharjene, saj v večini poljskih časopisov ni objavljena ključna fotografija Brandtovega performativnega dejanja, pa vendarle ozavestijo svoja čustva ljubezni, jeze, bolečine, strahu in nemoči ob zavedanju, da bi kot majhni igralci težko karkoli spremenili. Medtem ko se Otto vrne k svojemu partnerju v Hamburg s spoznanjem, da si je dolžan zapomniti to, kar so njegovi predniki storili, se Florian sooča z neustavljivim vulkanom jeze zaradi lastne nemoči, njegova sestra Dorota pa se zave boleče točke zaradi občutka tujosti, ki je nastal ob selitvi: “Vse, kar je bilo njenega, mama, brat, jezik, ime, se ji je zdelo tuje. Vse, kar je bila nekoč, hčerka, Nemka, je bilo tuje. Morda je bil njen obstoj, med takrat in sedaj, med Nemčijo in Poljsko, nepremična, boleča točka.” Poljska vlada še dandanes trdi, da je bilo v okviru nacističnega programa Lebensborn ugrabljenih kar 10.000 otrok in da se jih je po vojni vrnilo le 15 odstotkov. Vendar pa Poljska ni osamljen primer – tudi iz Slovenije je bilo v času 2. svetovne vojne ugrabljenih precejšnje število otrok, ki še dandanes trpijo posledice te selitve. Čeprav je Laura Buzeti dregnila v sredico nikoli zaceljene rane, ki sta jo povzročili obe svetovni vojni in ki ob prizorih iz Ukrajine in Gaze odpira nova vprašanja kolektivne krivde in travmatičnega spomina, nam njen romaneskni prvenec Posuj se s pepelom vaših očetov podaja pomembno sporočilo – da se mora vsaka sprava začeti in končati pri t. i. malem človeku. Dokler ne bo spokoja in odpuščanja v njegovi duši, je mir na globalni ravni v praksi neizvedljiva iluzija.
Piše Lev Detela, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Večsmerna pesnitev Toneta Rodeta Nablus se naslanja na eno ključnih del modernega pesništva, pred dobrimi stotimi leti objavljeno Eliotovo pesnitev Pusta dežela. Tudi Nablus je, podobno kot Pusta dežela, razdeljen na pet neenakih delov, ki pa so tematsko in simbolično povezani med seboj. Tone Rode, ki se je rodil leta 1969 v slovenski skupnosti v Argentini, se je s prvima pesniškima zbirkama Zenice in Mesto pristan, objavljenima pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, vključil v tretji rod tamkajšnjih slovenskih pesnikov in z njima nakazal odmik od nekaterih standardnih značilnosti dotedanjega zdomskega literarnega ustvarjanja, pozneje pa sta v Sloveniji izšli še zbirki Biti in Prareka. Rodetova poezija temelji predvsem na osebnih bivanjskih izkušnjah in se ne omejuje na travmatične dogodke iz druge svetovne vojne. Tu in tam je izrazito abstraktna in intelektualistična. Te značilnosti vplivajo tudi na naravnanost pesnitve Nablus. Ta se sicer nanaša na Eliotovo Pusto deželo, a ni njena slovenska parafraza, temveč na sodoben način oblikovana samostojna pesnitev, v kateri tri osebe – Bralec, Moški in Ženska – kot v nekakšni poetični drami, nakazujejo in komentirajo večsmerno dogajanje. V pesnitvi je Rode ohranil petdelno strukturo in tudi vse prvotne naslove petih oddelkov Eliotove mojstrovine: Pokop mrličev, Partija šaha, Pridiga o ognju, Smrt v vodi in Kaj je rekel grom. Kljub temu je sto let za Eliotovim časom, ko se je svet še bolj izpraznil in oddaljil od duhovnih Izvirov, skušal oblikovati besedilo na nov način. Že naslov Nablus takoj opozori na svetopisemsko utemeljeno eshatološko nadstavbo pesnitve, ki ni lokalno omejena, temveč večsmerno kompleksna in občečloveško univerzalna. Nablus ni le mesto na avtonomnem palestinskem območju, ki je tudi dandanes v središču mednarodnega dogajanja, temveč predvsem biblijski kraj z Jakobovim vodnjakom, ob katerem se Jezus sreča s samarijansko grešnico in jo proti vsem pravilom tedanjega časa zaprosi za požirek vode. Pogovor hitro dobi povsem nove razsežnosti. Jezus se Samarijanki razodene kot studenec žive vode in ji, skesani, odpusti vse grehe. Živa voda je odločilna metafora pesnitve, ki vodi na težavni poti, prepolni pasti in udarcev, od svetopisemskega Ognja do Izvira k pomirjenju, očiščenju in odrešitvi. Rode že takoj na začetku v oddelku Pokop mrličev nakaže, da je od gorečega grma, v katerem se je Bog prikazal Mojzesu sredi Sinaja, do vodnjaka pri Nablusu z Jezusovo živo vodo, ki očisti in prenovi, pet dni hoda. Avtor se približuje današnji heterogeni in kompleksni stvarnosti iz različnih zornih kotov. Pesnitev nima pravega pripovednega toka, vendar posamezni deli obkrožajo osnovno komponento – (bogo)iskateljstvo, ki premaga človekov nemir „na stičišču minljivosti in večnosti“, kot je pesnik zapisal ob zaključku svojega iskanja žive vode iz skrivnostnega Izvira, v katerem je vse, kar je bilo in je in bo. Pesnitev je prepletena z najrazličnejšimi sestavnimi deli, v katerih sedanji čigumiguji demonstrirajo banalno sekularizacijo človeške skupnosti. Iz sodobnih nedonošenosti se kljub vsemu in vedno bolj lušči pogled v drugačno možnost bivanja. Zdi se, da ob tem ženski in moški glas iščeta pogled v kanaansko nebo: "… daj nam naš kruh / besedo s svojih ust // daj odpuščanje / kakor ga tudi mi // odvrni past in hudo / in bodi vedno z nami // amen". Simbolično dogajanje se skozi ujme časa, ko se meseni sodobnik „s polnim želodcem …, z razdraženim živčevjem in nenasitno slo po užitku“ ob malikovanju „prhljaja planeta, ki terja kri, še kri, oko za oko“, prevesi v prošnjo in kes z željo, da „odmreš zemskemu prahu“: " Ne živiš samo od kruha, / ampak od besed, ki izhajajo iz ust, / ki dajejo vse in vse v bivanje izrekajo.“ Že takoj na začetku je razvidno, kako težko se je iz negativnih zasvojenosti modernega časa prebiti v osmišljajoče duhovno življenje. V drugem oddelku z naslovom Partija šaha se na odru kot na modni reviji banalne sodobnosti razkazuje, kot je zapisano: „vi ste krivi / neverna farja banda, / brezvestna lakomna politika, / naduta kulturna elita, / razvajeni tranzicijski spodjetniki, / in vi, krščanski mazohisti, / vi, uglajeni liberalci, / vi, potuhnjeni fašisti, / zintelektualizirani marksisti, / krvi, oblásti željni stalinisti…“ … in tako v dolgem naštevanju še naprej in naprej. Ženski lik Samarijanke se kot rdeča nit pojavlja v različnih delih pesnitve in dobiva najrazličnejše oblike in razsežnosti, ki vodijo od kumanske Sibile do Heglove matere, ruske Sofije in Srbkinje iz Beograda. Vse bi potrebovale vodo, ki teče v življenje, vendar jim resnica prevečkrat ostane zakrita. V tretjem oddelku z naslovom Pridiga o ognju se srečamo s sterilnimi ovirami, ki onemogočajo duhovno razrast, z zasvojenostjo v snov in telesnost, s sebično narcisoidno zagledanostjo v lastni um, z duhom, s katerim si želiš podrediti ljudi. Četrti del Smrt v vodi vsebuje samo kratko pesem o štirinajst dni mrtvem Feničanu in je, kot se zdi, odskočna deska v zadnji del Kaj je rekel grom, v katerem se pesnitev vzpne proti odrešujočemu Izviru in duhovni Odrešitvi „iz bulvarja prežvečenih sanj“ in političnih prisil, ko so firerji, dučeji in maršali, želeč voditi svet v boljšo prihodnost, sejali smrt in sovraštvo med ljudmi. Pesnitev ima posebno notranjo melodijo. Kratke, rezke, v eno ali dve besedi odsekane izpovedi moškega in ženskega glasu se prepletajo z daljšimi povednimi ugotovitvami tako imenovanega Bralca kot tretje osebe. Priznati pa je treba, da s številnimi namigi, asociacijami in religioznimi rebusi prepleteno besedilo zahteva počasno in pozorno branje. Bralec se lahko kaj hitro znajde v zamreženem labirintu misli, spoznanj, razpoloženj, odnosov in čustev, vendar mu je lahko v pomoč nenadna samosvoja beseda sredi stiha, ki deluje kot razpoznavni signal. Kako naj beremo pesnitev Toneta Rodeta Nablus? Najbolje na glas, po odlomkih, v miru in tišini.
Piše Lev Detela, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Večsmerna pesnitev Toneta Rodeta Nablus se naslanja na eno ključnih del modernega pesništva, pred dobrimi stotimi leti objavljeno Eliotovo pesnitev Pusta dežela. Tudi Nablus je, podobno kot Pusta dežela, razdeljen na pet neenakih delov, ki pa so tematsko in simbolično povezani med seboj. Tone Rode, ki se je rodil leta 1969 v slovenski skupnosti v Argentini, se je s prvima pesniškima zbirkama Zenice in Mesto pristan, objavljenima pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, vključil v tretji rod tamkajšnjih slovenskih pesnikov in z njima nakazal odmik od nekaterih standardnih značilnosti dotedanjega zdomskega literarnega ustvarjanja, pozneje pa sta v Sloveniji izšli še zbirki Biti in Prareka. Rodetova poezija temelji predvsem na osebnih bivanjskih izkušnjah in se ne omejuje na travmatične dogodke iz druge svetovne vojne. Tu in tam je izrazito abstraktna in intelektualistična. Te značilnosti vplivajo tudi na naravnanost pesnitve Nablus. Ta se sicer nanaša na Eliotovo Pusto deželo, a ni njena slovenska parafraza, temveč na sodoben način oblikovana samostojna pesnitev, v kateri tri osebe – Bralec, Moški in Ženska – kot v nekakšni poetični drami, nakazujejo in komentirajo večsmerno dogajanje. V pesnitvi je Rode ohranil petdelno strukturo in tudi vse prvotne naslove petih oddelkov Eliotove mojstrovine: Pokop mrličev, Partija šaha, Pridiga o ognju, Smrt v vodi in Kaj je rekel grom. Kljub temu je sto let za Eliotovim časom, ko se je svet še bolj izpraznil in oddaljil od duhovnih Izvirov, skušal oblikovati besedilo na nov način. Že naslov Nablus takoj opozori na svetopisemsko utemeljeno eshatološko nadstavbo pesnitve, ki ni lokalno omejena, temveč večsmerno kompleksna in občečloveško univerzalna. Nablus ni le mesto na avtonomnem palestinskem območju, ki je tudi dandanes v središču mednarodnega dogajanja, temveč predvsem biblijski kraj z Jakobovim vodnjakom, ob katerem se Jezus sreča s samarijansko grešnico in jo proti vsem pravilom tedanjega časa zaprosi za požirek vode. Pogovor hitro dobi povsem nove razsežnosti. Jezus se Samarijanki razodene kot studenec žive vode in ji, skesani, odpusti vse grehe. Živa voda je odločilna metafora pesnitve, ki vodi na težavni poti, prepolni pasti in udarcev, od svetopisemskega Ognja do Izvira k pomirjenju, očiščenju in odrešitvi. Rode že takoj na začetku v oddelku Pokop mrličev nakaže, da je od gorečega grma, v katerem se je Bog prikazal Mojzesu sredi Sinaja, do vodnjaka pri Nablusu z Jezusovo živo vodo, ki očisti in prenovi, pet dni hoda. Avtor se približuje današnji heterogeni in kompleksni stvarnosti iz različnih zornih kotov. Pesnitev nima pravega pripovednega toka, vendar posamezni deli obkrožajo osnovno komponento – (bogo)iskateljstvo, ki premaga človekov nemir „na stičišču minljivosti in večnosti“, kot je pesnik zapisal ob zaključku svojega iskanja žive vode iz skrivnostnega Izvira, v katerem je vse, kar je bilo in je in bo. Pesnitev je prepletena z najrazličnejšimi sestavnimi deli, v katerih sedanji čigumiguji demonstrirajo banalno sekularizacijo človeške skupnosti. Iz sodobnih nedonošenosti se kljub vsemu in vedno bolj lušči pogled v drugačno možnost bivanja. Zdi se, da ob tem ženski in moški glas iščeta pogled v kanaansko nebo: "… daj nam naš kruh / besedo s svojih ust // daj odpuščanje / kakor ga tudi mi // odvrni past in hudo / in bodi vedno z nami // amen". Simbolično dogajanje se skozi ujme časa, ko se meseni sodobnik „s polnim želodcem …, z razdraženim živčevjem in nenasitno slo po užitku“ ob malikovanju „prhljaja planeta, ki terja kri, še kri, oko za oko“, prevesi v prošnjo in kes z željo, da „odmreš zemskemu prahu“: " Ne živiš samo od kruha, / ampak od besed, ki izhajajo iz ust, / ki dajejo vse in vse v bivanje izrekajo.“ Že takoj na začetku je razvidno, kako težko se je iz negativnih zasvojenosti modernega časa prebiti v osmišljajoče duhovno življenje. V drugem oddelku z naslovom Partija šaha se na odru kot na modni reviji banalne sodobnosti razkazuje, kot je zapisano: „vi ste krivi / neverna farja banda, / brezvestna lakomna politika, / naduta kulturna elita, / razvajeni tranzicijski spodjetniki, / in vi, krščanski mazohisti, / vi, uglajeni liberalci, / vi, potuhnjeni fašisti, / zintelektualizirani marksisti, / krvi, oblásti željni stalinisti…“ … in tako v dolgem naštevanju še naprej in naprej. Ženski lik Samarijanke se kot rdeča nit pojavlja v različnih delih pesnitve in dobiva najrazličnejše oblike in razsežnosti, ki vodijo od kumanske Sibile do Heglove matere, ruske Sofije in Srbkinje iz Beograda. Vse bi potrebovale vodo, ki teče v življenje, vendar jim resnica prevečkrat ostane zakrita. V tretjem oddelku z naslovom Pridiga o ognju se srečamo s sterilnimi ovirami, ki onemogočajo duhovno razrast, z zasvojenostjo v snov in telesnost, s sebično narcisoidno zagledanostjo v lastni um, z duhom, s katerim si želiš podrediti ljudi. Četrti del Smrt v vodi vsebuje samo kratko pesem o štirinajst dni mrtvem Feničanu in je, kot se zdi, odskočna deska v zadnji del Kaj je rekel grom, v katerem se pesnitev vzpne proti odrešujočemu Izviru in duhovni Odrešitvi „iz bulvarja prežvečenih sanj“ in političnih prisil, ko so firerji, dučeji in maršali, želeč voditi svet v boljšo prihodnost, sejali smrt in sovraštvo med ljudmi. Pesnitev ima posebno notranjo melodijo. Kratke, rezke, v eno ali dve besedi odsekane izpovedi moškega in ženskega glasu se prepletajo z daljšimi povednimi ugotovitvami tako imenovanega Bralca kot tretje osebe. Priznati pa je treba, da s številnimi namigi, asociacijami in religioznimi rebusi prepleteno besedilo zahteva počasno in pozorno branje. Bralec se lahko kaj hitro znajde v zamreženem labirintu misli, spoznanj, razpoloženj, odnosov in čustev, vendar mu je lahko v pomoč nenadna samosvoja beseda sredi stiha, ki deluje kot razpoznavni signal. Kako naj beremo pesnitev Toneta Rodeta Nablus? Najbolje na glas, po odlomkih, v miru in tišini.
Tone Rode Nablus, Laura Buzeti: Posuj se s pepelom vaših očetov, Andrej Ule: O naravi duha. Recenzije so napisali Lev Detela, Miša Gams in Marija Švajncer.
Tone Rode Nablus, Laura Buzeti: Posuj se s pepelom vaših očetov, Andrej Ule: O naravi duha. Recenzije so napisali Lev Detela, Miša Gams in Marija Švajncer.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Letos nas doma in v bližini čaka več tisoč koncertov in festivalov, ki nas k obisku vabijo z zvenečimi imeni svetovne glasbene scene. Po dolgotrajnem zaprtju prireditvenih prostorov in boju za obstanek številnih neodvisnih prizorišč pa na nevzdržnosti glasbenega posla in še posebej koncertnih turnej vse bolj opozarjajo glasbeniki, ki se spopadajo z dvigom cen na vseh področjih. Kljub temu pri nas obstajajo različne vrste pomoči za glasbenike, ki prodirajo v tujino, sporočata Miha Prašnikar in Matevž Bitenc.
Letos nas doma in v bližini čaka več tisoč koncertov in festivalov, ki nas k obisku vabijo z zvenečimi imeni svetovne glasbene scene. Po dolgotrajnem zaprtju prireditvenih prostorov in boju za obstanek številnih neodvisnih prizorišč pa na nevzdržnosti glasbenega posla in še posebej koncertnih turnej vse bolj opozarjajo glasbeniki, ki se spopadajo z dvigom cen na vseh področjih. Kljub temu pri nas obstajajo različne vrste pomoči za glasbenike, ki prodirajo v tujino, sporočata Miha Prašnikar in Matevž Bitenc.
Ob koncu Tekmovanja mladih glasbenikov Republike Slovenije različni koncertni organizatorji nekaterim zmagovalcem ponudijo možnost nastopov. Med njimi je tudi Slovenska filharmonija, ki je lani k sodelovanju povabila tri soliste - prvonagrajence svojih disciplin in ti so z orkestrom šestega decembra 2023 nastopili na koncertu v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji. Izbrali so skandinavski program: hornistka Ana Mir Koncert za rog in godalni orkester švedskega skladatelja Larsa Erika Larssona, harmonikarica Teja Udovič Kovačič Komorno glasbo V za harmoniko in orkester finskega sodobnega mojstra Aulisa Sallinena, Fedir Sheiko pa Koncert za pozavno in orkester danskega skladatelja in dirigenta Launyja Grøndhala.
Ob koncu Tekmovanja mladih glasbenikov Republike Slovenije različni koncertni organizatorji nekaterim zmagovalcem ponudijo možnost nastopov. Med njimi je tudi Slovenska filharmonija, ki je lani k sodelovanju povabila tri soliste - prvonagrajence svojih disciplin in ti so z orkestrom šestega decembra 2023 nastopili na koncertu v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji. Izbrali so skandinavski program: hornistka Ana Mir Koncert za rog in godalni orkester švedskega skladatelja Larsa Erika Larssona, harmonikarica Teja Udovič Kovačič Komorno glasbo V za harmoniko in orkester finskega sodobnega mojstra Aulisa Sallinena, Fedir Sheiko pa Koncert za pozavno in orkester danskega skladatelja in dirigenta Launyja Grøndhala.
Prepišno uredništvo, festival bralne kulture, letos poteka s podnaslovom Prizme poezije. Festival pri LUD Literatura prirejajo že dvanajstič, da bodo v središče postavili poezijo, pa so se letos odločili, ker pravijo, da se naš literarni prostor lahko pohvali z velikim številom kvalitetnih pesnic in pesnikov. Pred mikrofon smo povabili eno izmed organizatoric, Veroniko Šoster. Oglašamo pa se tudi iz Cannesa, kjer še do konca tedna poteka filmski festival. Kot pravi Ingrid Kovač Brus, ki spremlja festival, ta letos že od začetka ponuja uravnotežen program, brez izrazitega favorita, med francoskimi novinarji pa je največ navdušenja nad filmom Emilia Perez sicer enega najbolj izstopajočih francoskih režiserjev ta hip – Jacquesa Audiarda. Predstavljamo tudi razstavo o Jožetu Plečniku, ki je na ogled v Beogradu.
Prepišno uredništvo, festival bralne kulture, letos poteka s podnaslovom Prizme poezije. Festival pri LUD Literatura prirejajo že dvanajstič, da bodo v središče postavili poezijo, pa so se letos odločili, ker pravijo, da se naš literarni prostor lahko pohvali z velikim številom kvalitetnih pesnic in pesnikov. Pred mikrofon smo povabili eno izmed organizatoric, Veroniko Šoster. Oglašamo pa se tudi iz Cannesa, kjer še do konca tedna poteka filmski festival. Kot pravi Ingrid Kovač Brus, ki spremlja festival, ta letos že od začetka ponuja uravnotežen program, brez izrazitega favorita, med francoskimi novinarji pa je največ navdušenja nad filmom Emilia Perez sicer enega najbolj izstopajočih francoskih režiserjev ta hip – Jacquesa Audiarda. Predstavljamo tudi razstavo o Jožetu Plečniku, ki je na ogled v Beogradu.
Tokrat in naslednjič boste lahko slišali še zelo sveže posnetke s pomladanskega koncerta Orkestra Slovenske vojske, ki so ga 5. marca letos odigrali v dobro zapolnjeni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Kot je pri njih v navadi, so znova pokazali visoko poustvarjalno raven in zavidljivo umetniško formo celotnega ansambla, za katerega lahko zdaj mirno trdimo, da je že dosegel zrelo dobo delovanja in se po kakovosti uvrstil povsem na enako mesto s preostalimi našimi poklicnimi orkestri. Večer je vodil njihov stalni dirigent magister Mitja Dragolič in v izboru sporeda lahko izpostavimo oziroma pohvalimo najmanj dve vrlini: prvič, vključil je kar štiri dela domačih skladateljev, od tega tudi prvo izvedbo skladbe predstavnika najmlajšega rodu naših glasbenih ustvarjalcev, in drugič: celoten koncert od začetka pa do konca je bil zelo dosledno naravnan izkazu same zasedbe godbe na pihala in v njegovem drugem delu ni, kot je bila še nekaj let nazaj navada pri tovrstnih dogodkih obeh naših poklicnih godb, na oder privihrala kaka zelo priljubljena glasbena zasedba in zasenčila osnovnega orkestra ter mu ukradla večera. V tej oddaji vam bomo predstavili le posnetek Četrte simfonije Alfreda Reeda, ki je bila osrednja skladba večera.
Tokrat in naslednjič boste lahko slišali še zelo sveže posnetke s pomladanskega koncerta Orkestra Slovenske vojske, ki so ga 5. marca letos odigrali v dobro zapolnjeni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Kot je pri njih v navadi, so znova pokazali visoko poustvarjalno raven in zavidljivo umetniško formo celotnega ansambla, za katerega lahko zdaj mirno trdimo, da je že dosegel zrelo dobo delovanja in se po kakovosti uvrstil povsem na enako mesto s preostalimi našimi poklicnimi orkestri. Večer je vodil njihov stalni dirigent magister Mitja Dragolič in v izboru sporeda lahko izpostavimo oziroma pohvalimo najmanj dve vrlini: prvič, vključil je kar štiri dela domačih skladateljev, od tega tudi prvo izvedbo skladbe predstavnika najmlajšega rodu naših glasbenih ustvarjalcev, in drugič: celoten koncert od začetka pa do konca je bil zelo dosledno naravnan izkazu same zasedbe godbe na pihala in v njegovem drugem delu ni, kot je bila še nekaj let nazaj navada pri tovrstnih dogodkih obeh naših poklicnih godb, na oder privihrala kaka zelo priljubljena glasbena zasedba in zasenčila osnovnega orkestra ter mu ukradla večera. V tej oddaji vam bomo predstavili le posnetek Četrte simfonije Alfreda Reeda, ki je bila osrednja skladba večera.
Vsa slovenska vozila potujočih knjižic na leto prevozijo 131 tisoč kilometrov, kar je več, kot če bi trikrat obkrožila svet. Obiskuje jih 20 tisoč članov, ki si na leto izposodijo približno 700 tisoč enot gradiva. Obiskujejo 830 postajališč v 90-ih slovenskih občinah in 15 postajališč na Hrvaškem, Madžarskem in v Italiji. Ljubljanska in mariborska potujoča knjižnica letos zaznamujeta 50 let delovanja, prvi bibliobus pa je na slovenske ceste zapeljal leta 1973 v Kopru. Kakšen je vozni park slovenskih potujočih knjižnic in kako drugačno je delo v potujoči knjižnici od dela v navadni, smo izvedeli tudi na Festivalu potujočih knjižnic, ki je potekal prejšnji četrtek v Ljubljani.
Vsa slovenska vozila potujočih knjižic na leto prevozijo 131 tisoč kilometrov, kar je več, kot če bi trikrat obkrožila svet. Obiskuje jih 20 tisoč članov, ki si na leto izposodijo približno 700 tisoč enot gradiva. Obiskujejo 830 postajališč v 90-ih slovenskih občinah in 15 postajališč na Hrvaškem, Madžarskem in v Italiji. Ljubljanska in mariborska potujoča knjižnica letos zaznamujeta 50 let delovanja, prvi bibliobus pa je na slovenske ceste zapeljal leta 1973 v Kopru. Kakšen je vozni park slovenskih potujočih knjižnic in kako drugačno je delo v potujoči knjižnici od dela v navadni, smo izvedeli tudi na Festivalu potujočih knjižnic, ki je potekal prejšnji četrtek v Ljubljani.
Tina Žerdin bo predstavila dela za harfo skladateljev Tournierja, Rousseauja in Grandjanyja. Predstavljamo harfistko Tino Žerdin, ki se je najprej začela učiti klavirja na glasbeni šoli v Velenju. Poleg klavirja se je učila tudi solopetja, nato pa se je zavzeto posvetila harfi in ji ostala zvesta vse do danes. Že po letu dni igranja nanjo je zmagala na državnem tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov, nato pa je začela uspešno nastopati tudi na slovenskih koncertnih odrih. Harfo je študirala na univerzi za glasbo na Dunaju pri profesorici Adelheid Blovsky-Miller; pri njej je z odliko končala magistrski študij harfe, hkrati pa se je intenzivno izobraževala pri številnih tujih profesorjih, predvsem predstavnikih francoske šole igranja. V prvi oddaji lahko slišite izvajanje Tine Žerdin v skladbah francoskih skladateljev Marcela Luciena Tournierja, Marcela Samuela Rousseauja in Marcela Grandjanyja ter pogovor glasbene urednice Tjaše Krajnc s harfistko o njenem izobraževanju, glasbenem okusu in priljubljeni glasbi za harfo.
Tina Žerdin bo predstavila dela za harfo skladateljev Tournierja, Rousseauja in Grandjanyja. Predstavljamo harfistko Tino Žerdin, ki se je najprej začela učiti klavirja na glasbeni šoli v Velenju. Poleg klavirja se je učila tudi solopetja, nato pa se je zavzeto posvetila harfi in ji ostala zvesta vse do danes. Že po letu dni igranja nanjo je zmagala na državnem tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov, nato pa je začela uspešno nastopati tudi na slovenskih koncertnih odrih. Harfo je študirala na univerzi za glasbo na Dunaju pri profesorici Adelheid Blovsky-Miller; pri njej je z odliko končala magistrski študij harfe, hkrati pa se je intenzivno izobraževala pri številnih tujih profesorjih, predvsem predstavnikih francoske šole igranja. V prvi oddaji lahko slišite izvajanje Tine Žerdin v skladbah francoskih skladateljev Marcela Luciena Tournierja, Marcela Samuela Rousseauja in Marcela Grandjanyja ter pogovor glasbene urednice Tjaše Krajnc s harfistko o njenem izobraževanju, glasbenem okusu in priljubljeni glasbi za harfo.
Predstavljamo posnetke iz radijskega arhiva
Predstavljamo posnetke iz radijskega arhiva
Kitarist in skladatelj Igor Bezget je stalnica in nepogrešljiv člen slovenske improvizirane glasbe, jazza in etno glasbe. Kot studijski glasbenik in avtor je sodeloval s številnimi priznanimi glasbeniki doma in v tujini ter nastopal na najpomembnejših svetovnih glasbenih festivalih. Bezgetovo ustvarjanje je žanrsko zelo raznovrstno. Poglablja se tudi v arabsko in afriško glasbo, posebno mesto pa ima pri njem indijska glasbena tradicija. Sam pravi, da je nekje med vzhodom in zahodom in da je njegovo poslanstvo združiti vse vplive v eno celoto.
Kitarist in skladatelj Igor Bezget je stalnica in nepogrešljiv člen slovenske improvizirane glasbe, jazza in etno glasbe. Kot studijski glasbenik in avtor je sodeloval s številnimi priznanimi glasbeniki doma in v tujini ter nastopal na najpomembnejših svetovnih glasbenih festivalih. Bezgetovo ustvarjanje je žanrsko zelo raznovrstno. Poglablja se tudi v arabsko in afriško glasbo, posebno mesto pa ima pri njem indijska glasbena tradicija. Sam pravi, da je nekje med vzhodom in zahodom in da je njegovo poslanstvo združiti vse vplive v eno celoto.
Njeno senzibilno, vseobsegajoče navduševanje nad zvokom jo je že v otroštvu vodilo k raziskovanju aktivnega poslušanja narave v prepletu z glasbo iz domačega radia. Teh vsebin ni zamejevala ali ločevala pač pa jim je dopuščala, da soobstajajo v njenem razvijajočem se zvočnem svetu. Že kot otroka so jo pogosto spremljale glasbene ideje, ki pa jih je znala zapisati in zares izraziti bistveno kasneje - ko se je na Sibeliusovi glasbeni akademiji v Helsinkih resneje seznanila z zakonitostmi kompozicije. Raziskovanje svojega otroškega posnetega glasu, ki ga je ujela z očetovim starim magnetofonom, ji je nehote vzbudilo prvo zanimanje za elektronsko glasbo, mnogo pred njenim izobraževanjem na pariškem inštitutu za raziskavo zvoka IRCAM. Prve kompozicije je Kaija Saariaho napisala za zbor a cappella, dve med njimi bomo slišali tudi v tokratni oddaji.
Njeno senzibilno, vseobsegajoče navduševanje nad zvokom jo je že v otroštvu vodilo k raziskovanju aktivnega poslušanja narave v prepletu z glasbo iz domačega radia. Teh vsebin ni zamejevala ali ločevala pač pa jim je dopuščala, da soobstajajo v njenem razvijajočem se zvočnem svetu. Že kot otroka so jo pogosto spremljale glasbene ideje, ki pa jih je znala zapisati in zares izraziti bistveno kasneje - ko se je na Sibeliusovi glasbeni akademiji v Helsinkih resneje seznanila z zakonitostmi kompozicije. Raziskovanje svojega otroškega posnetega glasu, ki ga je ujela z očetovim starim magnetofonom, ji je nehote vzbudilo prvo zanimanje za elektronsko glasbo, mnogo pred njenim izobraževanjem na pariškem inštitutu za raziskavo zvoka IRCAM. Prve kompozicije je Kaija Saariaho napisala za zbor a cappella, dve med njimi bomo slišali tudi v tokratni oddaji.
Predvajamo tri koralne preludije Johanna Sebastiana Bacha v zvočni preobleki za violončelo in klavir Zoltána Kodályja, Koncert št. 5 v F-duru, RV 434 Antonia Vivaldija, arijo Rosario 'Deklica in slavec' iz opere Goyescas Enriqueja Granadosa v priredbi za glas in klavir ter Godalni kvartet v G-duru, Hob. III/75 Josepha Haydna.
Predvajamo tri koralne preludije Johanna Sebastiana Bacha v zvočni preobleki za violončelo in klavir Zoltána Kodályja, Koncert št. 5 v F-duru, RV 434 Antonia Vivaldija, arijo Rosario 'Deklica in slavec' iz opere Goyescas Enriqueja Granadosa v priredbi za glas in klavir ter Godalni kvartet v G-duru, Hob. III/75 Josepha Haydna.
Predvajamo uverturo k operi Deseti brat Mirka Poliča, Mazurko Benjamina Ipavca, Liste iz spominske knjige Tomaža Habeta, Sanjarjenja, op. 47 Josefa Bohuslava Foersterja, Sanjarijo za rog in orkester Aleksandra Glazunova, Vokalizo, op. 34/14 Sergeja Rahmaninova, Klavirski koncert št. 2 v F-duru Dmitrija Šostakoviča, Sonato za flavto in klavir v D-duru, op. 94 Sergeja Prokofjeva in Romanco za violino in orkester Johana Svendsena.
Predvajamo uverturo k operi Deseti brat Mirka Poliča, Mazurko Benjamina Ipavca, Liste iz spominske knjige Tomaža Habeta, Sanjarjenja, op. 47 Josefa Bohuslava Foersterja, Sanjarijo za rog in orkester Aleksandra Glazunova, Vokalizo, op. 34/14 Sergeja Rahmaninova, Klavirski koncert št. 2 v F-duru Dmitrija Šostakoviča, Sonato za flavto in klavir v D-duru, op. 94 Sergeja Prokofjeva in Romanco za violino in orkester Johana Svendsena.
20. maj je mednarodni dan čebel, lepa priložnost, da se spomnimo ruskega basnopisca Ivana Andrejeviča Krilova. Čeprav sta od takrat minili že dve stoletji, se človekov značaj, ki ga avtor posredno kritizira v poosebljenem živalskem cesarstvu, ni kaj dosti spremenil. Njegovo basen Orel in čebela je prevedel Mile Klopčič, interpretira pa jo Blaž Šef.
20. maj je mednarodni dan čebel, lepa priložnost, da se spomnimo ruskega basnopisca Ivana Andrejeviča Krilova. Čeprav sta od takrat minili že dve stoletji, se človekov značaj, ki ga avtor posredno kritizira v poosebljenem živalskem cesarstvu, ni kaj dosti spremenil. Njegovo basen Orel in čebela je prevedel Mile Klopčič, interpretira pa jo Blaž Šef.
Na sporedu Deset variacij za klavir na temo 'Unser dummer Pöbel meint', K. 455 Wolfganga Amadeusa Mozarta in Koncert št. 2 v h-molu za kontrabas in orkester Giovannija Bottesinija.
Na sporedu Deset variacij za klavir na temo 'Unser dummer Pöbel meint', K. 455 Wolfganga Amadeusa Mozarta in Koncert št. 2 v h-molu za kontrabas in orkester Giovannija Bottesinija.
Predvajamo tri koralne preludije Johanna Sebastiana Bacha v zvočni preobleki za violončelo in klavir Zoltána Kodályja, Koncert št. 5 v F-duru, RV 434 Antonia Vivaldija, arijo Rosario 'Deklica in slavec' iz opere Goyescas Enriqueja Granadosa v priredbi za glas in klavir ter Godalni kvartet v G-duru, Hob. III/75 Josepha Haydna.
Predvajamo tri koralne preludije Johanna Sebastiana Bacha v zvočni preobleki za violončelo in klavir Zoltána Kodályja, Koncert št. 5 v F-duru, RV 434 Antonia Vivaldija, arijo Rosario 'Deklica in slavec' iz opere Goyescas Enriqueja Granadosa v priredbi za glas in klavir ter Godalni kvartet v G-duru, Hob. III/75 Josepha Haydna.
Koncerti – kulturno-umetniški program
Bojan Gorišek, dobitnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2005, velja za enega najboljših slovenskih interpretov sodobne glasbe. Diplomiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani in se izpopolnjeval pri Herbertu Hencku v Kölnu (Nemčija). Na svoji razgibani glasbeni poti je nastopal v ZDA, Italiji, Nemčiji, Franciji, Avstriji, Švici, Španiji, na Nizozemskem in Finskem. Sodeloval je z Lucianom Berio, Vinkom Globokarjem, Jane Manning, Ireno Grafenauer, Johnom Edwardom Kellyjem in Davidom Harmanom. Posnel je celoten opus klavirskih del Erika Satieja, Georgea Crumba, Marija Kogoja in Alda Kumarja. Tokrat se Gorišek predstavlja z zvočno in ritmično učinkovito glasbo Philipa Glassa – s skladbo Metamorphosis Four.
Bojan Gorišek, dobitnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2005, velja za enega najboljših slovenskih interpretov sodobne glasbe. Diplomiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani in se izpopolnjeval pri Herbertu Hencku v Kölnu (Nemčija). Na svoji razgibani glasbeni poti je nastopal v ZDA, Italiji, Nemčiji, Franciji, Avstriji, Švici, Španiji, na Nizozemskem in Finskem. Sodeloval je z Lucianom Berio, Vinkom Globokarjem, Jane Manning, Ireno Grafenauer, Johnom Edwardom Kellyjem in Davidom Harmanom. Posnel je celoten opus klavirskih del Erika Satieja, Georgea Crumba, Marija Kogoja in Alda Kumarja. Tokrat se Gorišek predstavlja z zvočno in ritmično učinkovito glasbo Philipa Glassa – s skladbo Metamorphosis Four.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
V oddaji Literarni nokturno predstavljamo kratko zgodbo z naslovom Nič ni, nič ni slovenske avtorice Vesne Lemaić. Pisateljica, rojena leta 1981, je svojo pisateljsko pot začela leta 2008 z večkrat nagrajenim kratkoproznim prvencem Popularne zgodbe, ki sta mu sledila romana Odlagališče in Kokoška in ptiči. Leta 2018 je izšla njena druga zbirka zgodb Dobrodošli, leta 2022 pa tretja zbirka z naslovom Trznil je, odprla je oko. Zgodba Nič ni, nič ni je ena izmed njenih prvih zgodb. Avtorica se je v njej mojstrsko vživela v otrokovo doživljanje težavnih družinskih razmer. Interpretka: Vesna Jevnikar, režiser: Igor Likar, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, tonski mojster: Mirko Marinšek, urednika oddaje: Vlado Motnikar, Ana Rozman, leto nastanka: 2008.
V oddaji Literarni nokturno predstavljamo kratko zgodbo z naslovom Nič ni, nič ni slovenske avtorice Vesne Lemaić. Pisateljica, rojena leta 1981, je svojo pisateljsko pot začela leta 2008 z večkrat nagrajenim kratkoproznim prvencem Popularne zgodbe, ki sta mu sledila romana Odlagališče in Kokoška in ptiči. Leta 2018 je izšla njena druga zbirka zgodb Dobrodošli, leta 2022 pa tretja zbirka z naslovom Trznil je, odprla je oko. Zgodba Nič ni, nič ni je ena izmed njenih prvih zgodb. Avtorica se je v njej mojstrsko vživela v otrokovo doživljanje težavnih družinskih razmer. Interpretka: Vesna Jevnikar, režiser: Igor Likar, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, tonski mojster: Mirko Marinšek, urednika oddaje: Vlado Motnikar, Ana Rozman, leto nastanka: 2008.
Glasba in druge zvrsti umetnosti se pogosto prepletajo in navdihujejo, zato ne preseneča, da mnogi skladatelji navdih najdejo v likovnih delih in umetnikih, ki so jih ustvarili. Ameriški skladatelj Morton Feldman je leta 1984 ustvaril delo z naslovom Za Philipa Gustona. Feldman je bil pionir t. i. »nedoločenosti« v glasbi, kar pomeni, da je skladatelj dele skladbe prepustil interpretaciji izvajalca. Za njegova dela so značilne notacijske inovacije, ki jih je razvil, da bi ustvaril svoj značilni zvok: ritmi, ki se zdijo svobodni in lebdeči, »senčenja« višin, ki se zdijo mehko neosredotočene, na splošno tiha in počasi razvijajoča se glasba ter ponavljajoči se asimetrični vzorci.
Glasba in druge zvrsti umetnosti se pogosto prepletajo in navdihujejo, zato ne preseneča, da mnogi skladatelji navdih najdejo v likovnih delih in umetnikih, ki so jih ustvarili. Ameriški skladatelj Morton Feldman je leta 1984 ustvaril delo z naslovom Za Philipa Gustona. Feldman je bil pionir t. i. »nedoločenosti« v glasbi, kar pomeni, da je skladatelj dele skladbe prepustil interpretaciji izvajalca. Za njegova dela so značilne notacijske inovacije, ki jih je razvil, da bi ustvaril svoj značilni zvok: ritmi, ki se zdijo svobodni in lebdeči, »senčenja« višin, ki se zdijo mehko neosredotočene, na splošno tiha in počasi razvijajoča se glasba ter ponavljajoči se asimetrični vzorci.
Bližajo se letne olimpijske igre v Parizu - morda je bila to ali pa tudi ne iztočnica za današnjo oddajo o nekdanjem Parizu - Nina Gostiša jo je namreč naslovila Literarni portret Pariza skozi oči izgubljene generacije. Vanjo danes prištevamo slovita pisateljska imena, kot so Francis Scott Fitzgerald, Ezra Pound, T. S. Eliot in Ernest Hemingway. V tem posebnem Literarnem portretu se tako s pomočjo odlomkov Hemingwayjevega dela Premični praznik sprehajamo po Parizu dvajsetih let, ki ga je zaznamovala omenjena generacija. Avtorica scenarija Nina Gostiša, prevajalec Frančišek Mlakar, režiserka Ana Krauthaker, bralka Jasna Rodošek, interpret Gregor Gruden, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojster zvoka Nejc Zupančič, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2018.
Bližajo se letne olimpijske igre v Parizu - morda je bila to ali pa tudi ne iztočnica za današnjo oddajo o nekdanjem Parizu - Nina Gostiša jo je namreč naslovila Literarni portret Pariza skozi oči izgubljene generacije. Vanjo danes prištevamo slovita pisateljska imena, kot so Francis Scott Fitzgerald, Ezra Pound, T. S. Eliot in Ernest Hemingway. V tem posebnem Literarnem portretu se tako s pomočjo odlomkov Hemingwayjevega dela Premični praznik sprehajamo po Parizu dvajsetih let, ki ga je zaznamovala omenjena generacija. Avtorica scenarija Nina Gostiša, prevajalec Frančišek Mlakar, režiserka Ana Krauthaker, bralka Jasna Rodošek, interpret Gregor Gruden, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojster zvoka Nejc Zupančič, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2018.
Koncertno sezono Jazz Ars All Stars v ljubljanski Cukrarni končujemo s koncertom dijakov oddelka za jazz KGBL. Poimenovali smo ga Mladi levi, saj bomo lahko spremljali muziciranje slovenske jazzovske prihodnosti.
Koncertno sezono Jazz Ars All Stars v ljubljanski Cukrarni končujemo s koncertom dijakov oddelka za jazz KGBL. Poimenovali smo ga Mladi levi, saj bomo lahko spremljali muziciranje slovenske jazzovske prihodnosti.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Ob življenjski zgodbi nemške fizioterapevtke Ingrid von Oelhafen človek pomisli, da je resničnost res še bolj neverjetna od fikcije. Rojena leta 1941 je kot deklica spoznala, da je posvojena; starši so se ločili, z njimi ni imela pristnega in globokega odnosa. Že kot najstnica je ugotovila, da je njeno pravo ime Erika Matko, a šele v srednjih letih je začela raziskovati, kdo pravzaprav je in od kod prihaja. S pomočjo nemškega zgodovinarja Georga Lilienthala je z leti odkrila, da je otrok Lebensborna - nacističnega programa, katerega cilj je bil povečanje števila otrok arijske rase. Ingrid von Oelhafen so nacisti leta 1942 v Celju ukradli staršem iz Rogaške Slatine, jo odpeljali v Nemčijo in predali nemškim krušnim staršem. Resnica, ki jo je Ingrid von Oelhafen oziroma Erika Matko odkrila šele nedavno. Leta 2013 je angleški filmar Tim Tate o Lebensbornu posnel film, pri katerem je sodelovala tudi Ingrid von Oelhafen. Nekaj let pozeje sta izdala knjigo z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci, ki jo je leta 2016 za založbo Modrijan prevedla Maja Kraigher. Avtorja Ingrid von Oelhafen in Tim Tate, interpretacija Sabina Kogovšek, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Sonja Strenar, režija Špela Kravogel. Urednica oddaje Staša Grahek. Posneto leta 2024.
Ob življenjski zgodbi nemške fizioterapevtke Ingrid von Oelhafen človek pomisli, da je resničnost res še bolj neverjetna od fikcije. Rojena leta 1941 je kot deklica spoznala, da je posvojena; starši so se ločili, z njimi ni imela pristnega in globokega odnosa. Že kot najstnica je ugotovila, da je njeno pravo ime Erika Matko, a šele v srednjih letih je začela raziskovati, kdo pravzaprav je in od kod prihaja. S pomočjo nemškega zgodovinarja Georga Lilienthala je z leti odkrila, da je otrok Lebensborna - nacističnega programa, katerega cilj je bil povečanje števila otrok arijske rase. Ingrid von Oelhafen so nacisti leta 1942 v Celju ukradli staršem iz Rogaške Slatine, jo odpeljali v Nemčijo in predali nemškim krušnim staršem. Resnica, ki jo je Ingrid von Oelhafen oziroma Erika Matko odkrila šele nedavno. Leta 2013 je angleški filmar Tim Tate o Lebensbornu posnel film, pri katerem je sodelovala tudi Ingrid von Oelhafen. Nekaj let pozeje sta izdala knjigo z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci, ki jo je leta 2016 za založbo Modrijan prevedla Maja Kraigher. Avtorja Ingrid von Oelhafen in Tim Tate, interpretacija Sabina Kogovšek, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Sonja Strenar, režija Špela Kravogel. Urednica oddaje Staša Grahek. Posneto leta 2024.
Z glasbo se bomo tokrat pomudili ob treh čeških romantičnih skladateljih - Antoninu Dvořaku, Bedrichu Smetani in Bohuslavu Foersterju. Z orglami se v svoji skladateljski karieri niso posebej proslavili, vseeno pa so zanje nekaj malega ustvarili, saj so bili z njimi, na tak ali drugačen način, tudi povezani. Nanje so igrali predvsem v mladosti, saj je bil to v tistih časih inštrument, ki je pogosto nadomeščal klavir, glasbilo, ki je bilo mnogim družinam zaradi skromnih razmer nedostopno. Orgle pa so stale v cerkvah in kot še danes marsikje, vabile mlade nadobudne glasbenike, da jih preizkusijo. Orgelske šole so bile največkrat tudi edina možnost za kakovosten in sistematičen glasbeni pouk.
Z glasbo se bomo tokrat pomudili ob treh čeških romantičnih skladateljih - Antoninu Dvořaku, Bedrichu Smetani in Bohuslavu Foersterju. Z orglami se v svoji skladateljski karieri niso posebej proslavili, vseeno pa so zanje nekaj malega ustvarili, saj so bili z njimi, na tak ali drugačen način, tudi povezani. Nanje so igrali predvsem v mladosti, saj je bil to v tistih časih inštrument, ki je pogosto nadomeščal klavir, glasbilo, ki je bilo mnogim družinam zaradi skromnih razmer nedostopno. Orgle pa so stale v cerkvah in kot še danes marsikje, vabile mlade nadobudne glasbenike, da jih preizkusijo. Orgelske šole so bile največkrat tudi edina možnost za kakovosten in sistematičen glasbeni pouk.
Škotski komorni orkester je 19. januarja letos nastopil v Mestni dvorani v Glasgowu. Zasedbo je na koncertu vodil Maksim Jemeljaničev, ki se je skupaj s pianistom Dmitrijem Abloginom predstavil tudi kot solist v Koncertu št. 10 za dva klavirja v Es-duru, K. 365 Wolfganga Amadeusa Mozarta. Spored sta dopolnili še dve deli – suita iz opere Figaro Gets a Divorce (Figaro se ločuje) Elene Langer in Simfonija št. 94 v G-duru z vzdevkom 'Presenečenje' Josepha Haydna.
Škotski komorni orkester je 19. januarja letos nastopil v Mestni dvorani v Glasgowu. Zasedbo je na koncertu vodil Maksim Jemeljaničev, ki se je skupaj s pianistom Dmitrijem Abloginom predstavil tudi kot solist v Koncertu št. 10 za dva klavirja v Es-duru, K. 365 Wolfganga Amadeusa Mozarta. Spored sta dopolnili še dve deli – suita iz opere Figaro Gets a Divorce (Figaro se ločuje) Elene Langer in Simfonija št. 94 v G-duru z vzdevkom 'Presenečenje' Josepha Haydna.
pojejo odlomke Kálmána, Lehárja, Straussa mlajšega, Obradorsa, Rossinija, Gounoda in Verdija.
pojejo odlomke Kálmána, Lehárja, Straussa mlajšega, Obradorsa, Rossinija, Gounoda in Verdija.
Peter de Smet je pod psevdonimom Hendrik Groen leta 2014 izdal prvi Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼. Knjiga je doživela velik uspeh, leta 2016 je sledilo prvo nadaljevanje knjige, pred dvema letoma smo dočakali še Zadnji skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 90 let. Humoreske tega tedna so v maju posvečene starostniku, ki z lahkotnostjo zre na zadnje obdobje svojega življenja. V zadnji knjigi, ko je star 90 let, tipka dnevnik, da bi treniral spomin, ki ga vse večkrat pusti na cedilu, še huje, na vrata že trka alzheimer. Iz severnega Amsterdama, kjer je ustanovil klub Starine, ne pa crkovine, seje preselil v dom upokojencev na nizozemski obali. Tu se druži s prijateljico Leonie, sostanovalcem Jojem in psičko Tovarišica Jansen, zapuščinskim darilom dobrega prijatelja Everta. "Posvojenega dedka" redno obiskuje deklica Frida, njegov sonček in mlada znanka iz prejšnjega dnevnika. Marca 2020 se zaradi virusa tudi starostnikovo življenje postavi na glavo. Knjigo je iz nizozemščine prevedla Stana Anželj. Interpretira dramski igralec Željko Hrs, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Saška Rakef, redakcija Tesa Drev Juh, posneto leta 2021.
Peter de Smet je pod psevdonimom Hendrik Groen leta 2014 izdal prvi Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼. Knjiga je doživela velik uspeh, leta 2016 je sledilo prvo nadaljevanje knjige, pred dvema letoma smo dočakali še Zadnji skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 90 let. Humoreske tega tedna so v maju posvečene starostniku, ki z lahkotnostjo zre na zadnje obdobje svojega življenja. V zadnji knjigi, ko je star 90 let, tipka dnevnik, da bi treniral spomin, ki ga vse večkrat pusti na cedilu, še huje, na vrata že trka alzheimer. Iz severnega Amsterdama, kjer je ustanovil klub Starine, ne pa crkovine, seje preselil v dom upokojencev na nizozemski obali. Tu se druži s prijateljico Leonie, sostanovalcem Jojem in psičko Tovarišica Jansen, zapuščinskim darilom dobrega prijatelja Everta. "Posvojenega dedka" redno obiskuje deklica Frida, njegov sonček in mlada znanka iz prejšnjega dnevnika. Marca 2020 se zaradi virusa tudi starostnikovo življenje postavi na glavo. Knjigo je iz nizozemščine prevedla Stana Anželj. Interpretira dramski igralec Željko Hrs, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Saška Rakef, redakcija Tesa Drev Juh, posneto leta 2021.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
26. aprila je v Dvořákovi dvorani kulturnega centra Rudolfinum v Pragi nastopil Orkester Češke filharmonije in pod dirigentskim vodstvom Semjona Bičkova izvedel Simfonijo št. 7 v C-duru, op. 60 – Leningrajsko Dmitrija Šostakoviča. Šostakovič je sedmo simfonijo napisal v takrat obleganem Leningradu – tudi v partituri je posvetilo “Branilcem Leningrada”. V tistem obdobju, od konca leta 1941, ko je Hitler s svojimi enotami obkolil mesto, naj bi od 500 tisoč do milijon ljudi izgubilo življenje, vendar ne le zaradi nenehno odprtega ognja, temveč predvsem zaradi podhladitve in podhranjenosti.
26. aprila je v Dvořákovi dvorani kulturnega centra Rudolfinum v Pragi nastopil Orkester Češke filharmonije in pod dirigentskim vodstvom Semjona Bičkova izvedel Simfonijo št. 7 v C-duru, op. 60 – Leningrajsko Dmitrija Šostakoviča. Šostakovič je sedmo simfonijo napisal v takrat obleganem Leningradu – tudi v partituri je posvetilo “Branilcem Leningrada”. V tistem obdobju, od konca leta 1941, ko je Hitler s svojimi enotami obkolil mesto, naj bi od 500 tisoč do milijon ljudi izgubilo življenje, vendar ne le zaradi nenehno odprtega ognja, temveč predvsem zaradi podhladitve in podhranjenosti.
Koncerti – kulturno-umetniški program
Tokrat simfoniki in Big band RTV Slovenija predstavljajo lahkoten sprehod skozi bogato zgodovino tuje in domače filmske glasbe. Sprehod bo vodil Jure Ivanušič, ki se bo predstavil kar v treh vlogah: kot moderator, pianist in igralec. Orkestra RTV Slovenija bo vodil priznani srbski dirigent popularne glasbe Vojkan Borisavljević. Na sporedu bo priljubljena glasba iz filmov: Na svoji zemlji, Summertime, Love story, Feelings, Cabaret, Jagoda, Can't take my eyes off you, Love me tender in Grk Zorba. Solistka bo Eva Hren.
Tokrat simfoniki in Big band RTV Slovenija predstavljajo lahkoten sprehod skozi bogato zgodovino tuje in domače filmske glasbe. Sprehod bo vodil Jure Ivanušič, ki se bo predstavil kar v treh vlogah: kot moderator, pianist in igralec. Orkestra RTV Slovenija bo vodil priznani srbski dirigent popularne glasbe Vojkan Borisavljević. Na sporedu bo priljubljena glasba iz filmov: Na svoji zemlji, Summertime, Love story, Feelings, Cabaret, Jagoda, Can't take my eyes off you, Love me tender in Grk Zorba. Solistka bo Eva Hren.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Pesnik, pisatelj in prevajalec Tomica Bajsić je bil rojen v Zagrebu leta 1968. Izbrana pesem je iz njegove zbirke Južni križ, za katero je prejel nagrado »Goranovo proljeće« leta 1998. Nastala je po koncu vojne na Hrvaškem, v kateri je pesnik sodeloval kot pripadnik specialnih enot, in pripoveduje o njegovi globoki prizadetosti ob izkušnji vojnega nasilja. Avtor prevoda: Ivan Dobnik, interpretira: Gregor Gruden, posneto leta 2015.
Pesnik, pisatelj in prevajalec Tomica Bajsić je bil rojen v Zagrebu leta 1968. Izbrana pesem je iz njegove zbirke Južni križ, za katero je prejel nagrado »Goranovo proljeće« leta 1998. Nastala je po koncu vojne na Hrvaškem, v kateri je pesnik sodeloval kot pripadnik specialnih enot, in pripoveduje o njegovi globoki prizadetosti ob izkušnji vojnega nasilja. Avtor prevoda: Ivan Dobnik, interpretira: Gregor Gruden, posneto leta 2015.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.